Zadnje časa rada posegam po knjigah avtorja Dale Carnegie. Mislim, da je brezčasen. Še več, bil je čisto pred časom. V uvodu zgoraj omenjene knjige je zapisal: »Pomislite, da sreča ni odvisna od tega, kdo ste ali kako premožni ste. Odvisna je zgolj od tega, kako razmišljate. Zato pričnite vsak nov dan z mislijo na vse, za kar ste lahko hvaležni. Vaša prihodnost je v veliki meri odvisna od tega, kaj mislite danes. Naj bodo zato vaše misli polne samozavesti, ljubezni in uspeha.«

Včeraj sem pisala o izbirah, o bolj energijskih izbirah. Posledično je marsikomu to zvenelo zelo čirule čarule. Pa ni. Ko greste k zdravniku, fizioterapevtu ali pa k mehaniku in prejmete napotke, je na vas ali se teh napotkov držite ali ne. In vse to so izbire. Boste telovadili v veri, da si boste povrnili gibljivost sklepa, boste sedeli bolj vzravnano in preprečili okvare skeleta, boste redno vozili svoj avtomobil na servis … Kaj je tisto, kar izbirate oziroma zavračate izbrati, kar bo vplivalo na vaš današnji dan, kar bo vplivalo predvsem na vašo prihodnost?

Pred leti sem obiskala gospo, ki nudi alternativne tretmaje. Še zdaj se živo spomnim, ko mi je rekla nekaj kot: „Sedaj sem opravila svoje in deluje, vi pa pričnite to utelešati.“ Seveda sem tisto utelešala dan ali dva in potem sem prešla nazaj na svoje ustaljene tirnice. Vendar danes vem, pričakovala sem to, kar pričakuje večina ljudi in sicer, da bo ta dotična gospa naredila vse namesto mene in jaz bom uživala plodove tega njenega dela. Sedaj vem, da temu ni tako. Izbira je tista, ki kreira. Alternativa je podpora, vsak prejme doprinos, a izbira, da se to udejanji v največji možni meri, je na vsakem posamezniku. Po toliko letih, lahko jaz še vedno izberem točno to, kar je tista gospa odprla zame. Vendar koliko izbiram to utelešati, je na meni.

Zadnjič sem se srečala s starejšo gospo. Navzven je polna upanja in bi rada naredila še mnogo stvari, izboljšala zdravje … V bolj sproščenem pogovoru pa hitro pridejo do izraza priučene beseda ali pa morda dejansko razmišljanje. Naključno je debata nanesla na vzdrževanje, ki je povezano z večjim finančnim vložkom in kaj hitro so privrele besede: „Za teh nekaj petkov …“. Ker sem te besede slišala pri več osebah, bi ponovno rada poudarila pomen naših besed in misli. Vesolje nam je na uslugo, če smo mi usklajeni s tem kar govorimo. Kaj naj torej naredi? Naj da tej osebi zdravje, ali pa naj ji podari še teh nekaj petkov?

Na letalu nam rečejo, naj najprej nadenemo jopič (in po potrebi tudi kisik) sebi, šele nato svojemu otroku. In kaj počnemo mi (v večini me)? Nenehno se razdajamo in potem pričakujemo, da bomo za to opaženi in nagrajeni. In ker večinoma temu ni tako, se zatečemo k tarnanju. To je tako, kot če bi želeli osrečiti nekoga, katerega ni moč osrečiti. Njegova vrzel sreče je prazna in napolni jo lahko zgolj sam. Če jo bomo poskusili zapolniti mi, ne bo videl vrednosti v tem; upam si celo trditi, da bo v naših dobrih dejanjih našel nekaj slabega, morda bo naša prizadevanja označil celo za zlo. Če pa najprej poskrbimo zase (ne na sebičen način) in zasvetimo v vsej svoji veličini, bo ta naša notranja luč svetila tudi drugim in jih bo spodbudila, da tudi oni izberejo to, kar so mislili, da ni moč izbrati.

V Access Consciousness pravimo, da kar 99 % naših misli, občutkov in čustev ni naših, ampak jih zaznavamo od drugih. Nekajkrat sem se zalotila, da se mi po glavi motajo ideje, ki so mi bile povsem tuje, tako tuje in tako drugačne od mojih običajnih misli, da sem si lahko z vso gotovostjo priznala, da zaznavam druge ljudi. Pred kratkim sem zaključila cikel izobraževanj. In tu smo delali vaje, ki so mi vse znane. Nekatere od teh izvajam vsak dan, druge občasno. In tokrat jih nikakor nisem mogla narediti. To sem komunicirala tudi voditeljici, in ja, vsa ta teža, vse te misli, ki so bile tako resnične, a hkrati tudi povsem tuje, so pripadale soudeleženkam. Naj poudarim, če se ne bi poznala, bi bila 100 % prepričana, da je to moje. Kolikokrat nam rojijo po glavi različne preganjavice, občutki, čustva, ki niso naša. In mi si jih lastimo, saj jih tako močno občutimo, tako intenzivno so nas potegnila vase, celo čutimo jih.

Včerajšnje popoldne sem preživela na povsem drugačen način. Vzela sem si čas in obiskala prijateljico, katere nisem videla že leta. Pogovor je bil sproščen, kot da bi se družili zelo pogosto, brez kakršne koli zadrege, da bo zmanjkalo tem; skratka preživela sem eno čudovito popoldne. In med pogovorom je beseda nanesla na to, kaj lahko dodamo svojemu življenju. Nenehno se nečesa otepamo, namesto da bi se vprašali, kaj lahko dodamo svojemu življenju. To ne pomeni, da bomo dodali v svoj že tako prenatrpani urnik še več obveznosti. Ne. Lahko dodamo več sproščenosti, več počitka … Lahko dodamo prehranska dopolnila, kakovostnejšo hrano, več gibanja … In pri tem smo vedno v vprašanju. Kaj bo to ustvarilo za nas? Če čutimo težo, to sigurno ni za nas. Če pa zaznamo, da nam bo to kar dodajamo prineslo neke vrste lahkotnost, boljše zdravje, boljše odnose … skratka nekaj kar nam bo v doprinos, potem se splača dodati prav to.

Ja, hitimo in si le poredko vzamemo čas, da se usedemo in uživamo v točno tistem trenutku. Hitimo v službi, hitimo doma, leta bežijo, otroci odraščajo, mi se staramo, ampak vedno najdemo opravke, ki nas še čakajo; saj bo še čas za vse ostalo … Kaj pa če ne bo časa za vse? Kaj pa če nam bo življenje spolzelo skozi roke, kot voda, ki jo zajamemo v dlan s potoka? Kaj pa če bi investirali vase? Kaj če bi investirali v naše medosebne odnose? Kaj če bi investirali v svoje telo? Pa ne z lepotnimi posegi, pač pa s počitkom, z negovanjem, da damo telesu točno to, kar potrebuje. Pa vemo, kaj naše telo resnično potrebuje? Včasih si lahko pomagamo s testi. Spet drugič vprašamo svoje telo. Pri tem smo pozorni, da to naredimo na način, da vprašamo samo svoje telo in ne zavest nešteto teles v bližini. Vas zanima kako vprašati svoje telo in prisluhniti njegovemu odgovoru? Pokličite 041 658 075 ali pa pišite na zasebna sporočila in se naročite še danes.

Rojstvo in smrt gresta z roko v roki. Pa vendar sem bila od nekdaj občutljiva na vse, kar je bilo povezano s preminutjem. Že sama misel na to me je vedno močno prizadela. Tudi sedaj nisem »imuna«, pa vendar gledam na konec utelešenja malenkostno drugače, morda bolj zrelo, predvsem pa iz drugega zornega kota. Zgoraj zapisano je tudi razlog, da sem se pogrebom vedno izogibala, čeravno vem, koliko mi pomeni, če si bližnji, prijatelji in znanci vzamejo čas za to zadnje slovo. Tako sem se včeraj udeležila pogrebne slovesnosti. Sem bila povsem hladna ob bolečini svojcev? Ne. Pa vendar sem bila deležna čiste spokojnosti, ki jo je prinesla smrt, pa tudi neizmerne hvaležnosti svojcev, ker smo bili tam. Kot da potrebujemo potrditev, da je nekje še neko naše krvi, naše rodbine; da je še nekod, ki nam je blizu.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste zelo zavzeto delali na neki nalogi in na koncu ste, pri za vas pomembnih stvareh, padli v Gaussovo krivuljo, saj veste, tja na sredino? Meni se je to zgodilo v petek. In prav je tako, saj eno in isto napako ponavljam prepogosto. Posledično sem pokramljala. Če povzamem, neštetokrat mislimo, da se od nas pričakuje da bomo delali do onemoglosti. Pa vendar tega nihče pisno ne izrazi. Nihče nam ne zaukaže, da moramo delati več kot 8 ur, čeprav pritiskajo na nas z nešteto nalogami. Zatorej je na nas, da postavimo mejo, tako kot jo postavljamo vsak dan na nešteto področjih. Vsak dan našega življenja nam namreč podarja izzive, ki nam omogočajo osebnostno rast. Na nas je, ali se kregamo, razburjamo, mislimo, da smo žrtev, ali pa se iz vsega tega nekaj naučimo in nato naslednjič posežemo po drugačnih izbirah.