Neka tema me nikakor ni izpustila iz svojega primeža. Povsem sem se zataknila vanjo. Postavljala sem si različna vprašanja, POD in POC-ala, prišla do lahkotnosti in glej ga zlomka, spet sem se vrnila na začetek, torej v težo. Nakar se mi je posvetilo. Hvaležnost! Manjkala mi je hvaležnost! Dobila sem energijo tistega, po čemer sprašujem in začutila popolno hvaležnost. Sprostila sem se v to hvaležnost in teža je odšla. Kolikokrat pa vi vnovčite valuto hvaležnosti? Če vas zanima več, pokličite 041 658 075 ali pa pišite na zasebna sporočila in se naročite še danes.

Ste naleteli na človeka, ki vas kar nekaj napade in potem vi umirjeno (ali pa tudi manj umirjeno) odreagirate in ker ta oseba ne ve, kaj bi naredila, se zateče k užaljenosti. In potem to užaljenost lahko stopnjuje tudi v igranje vloge žrtve. Vse zgoraj našteto je tipičen odnos nezrelega obnašanja, ki ga velikokrat poberemo iz našega družinskega okolja. Super je, če se tega obnašanja zavedamo in ga spremenimo. Malce manj super pa je, če se tisti, ki se tako obnaša, nima nobenega namena spremeniti, ker si na ta način pridobi kontrolo ali pa vsaj pozornost. In Access Consciousness nam ponovno nudi celo paleto orodij, s katerimi si v takšnih trenutkih lahko pomagamo. Poznate katero od teh orodij oz. kako bi se tovrstne situacije lotili vi?

Kako pogosto si daste dovoljenje za počitek? Jaz, si ga dam zgolj poredko. Vedno vidim delo in to v službi, doma … povsod. In to je razlog, da imam rada dopuste. Takrat se sprostim in resnično pozabim na vse. Kot sem že pisala, sem bila zadnje čase pod velikim pritiskom. In ta pritisk sem ustvarila sama, ker kot že omenjeno, vedno vidim samo kaj vse je še potrebno postoriti. Pa vendar sem vedela, da sem že povsem na koncu z močmi in da potrebujem počitek. Ker pa je v službi ostalo ogromno nenarejenega, je odgovornost v meni narekovala, da dopust ne bo prišel v poštev. Vas zanima kaj se je zgodilo potem? No, telo mi je odločno reklo ne. Še sreča, da me je »zadelo« tako močno, da sem resnično dojela, da moram odležati. Če povzamem, ker si sama nisem dovolila počitka, mi ga je priskrbelo telo.

Točno tako, vedno imamo izbiro; tudi takrat, ko si nenehno ponavljamo, da nimamo izbire. Ker tudi ne imeti izbire oz. ostajati na mestu je izbira. In zanimivo je, da se (iz nam neznanega razloga) vedno obdamo z ljudmi, ki nam predstavljajo izziv. To so običajno ljudje, ki so nam najbližji (domači, prijatelji, sodelavci itd.) in ki so tu, da nam omogočijo osebnostno rast. Ravno skozi njihovo jadikovanje, omejitve in ostalo nas spodbujajo, da izberemo nekaj drugega, drugačnega; nekaj, kar nam bo dalo krila, da poletimo in si dovolimo živeti v svoji pravi veličini. Ali to pomeni, da moramo prekiniti odnos s temi ljudmi? Včasih je temu tako, spet drugič ne. Velikokrat zadostuje že to, da spremenimo pogled nase, da smo druga energija in s tem se menja tudi njihov odnos do nas.