Rojstvo in smrt gresta z roko v roki. Pa vendar sem bila od nekdaj občutljiva na vse, kar je bilo povezano s preminutjem. Že sama misel na to me je vedno močno prizadela. Tudi sedaj nisem »imuna«, pa vendar gledam na konec utelešenja malenkostno drugače, morda bolj zrelo, predvsem pa iz drugega zornega kota.
Zgoraj zapisano je tudi razlog, da sem se pogrebom vedno izogibala, čeravno vem, koliko mi pomeni, če si bližnji, prijatelji in znanci vzamejo čas za to zadnje slovo. Tako sem se včeraj udeležila pogrebne slovesnosti. Sem bila povsem hladna ob bolečini svojcev? Ne. Pa vendar sem bila deležna čiste spokojnosti, ki jo je prinesla smrt, pa tudi neizmerne hvaležnosti svojcev, ker smo bili tam. Kot da potrebujemo potrditev, da je nekje še neko naše krvi, naše rodbine; da je še nekod, ki nam je blizu.
