Na letalu nam rečejo, naj najprej nadenemo jopič (in po potrebi tudi kisik) sebi, šele nato svojemu otroku. In kaj počnemo mi (v večini me)? Nenehno se razdajamo in potem pričakujemo, da bomo za to opaženi in nagrajeni. In ker večinoma temu ni tako, se zatečemo k tarnanju.
To je tako, kot če bi želeli osrečiti nekoga, katerega ni moč osrečiti. Njegova vrzel sreče je prazna in napolni jo lahko zgolj sam. Če jo bomo poskusili zapolniti mi, ne bo videl vrednosti v tem; upam si celo trditi, da bo v naših dobrih dejanjih našel nekaj slabega, morda bo naša prizadevanja označil celo za zlo.
Če pa najprej poskrbimo zase (ne na sebičen način) in zasvetimo v vsej svoji veličini, bo ta naša notranja luč svetila tudi drugim in jih bo spodbudila, da tudi oni izberejo to, kar so mislili, da ni moč izbrati.
